Pogosta vprašanja

Slovenska planinska transverzala ali preprosto Transverzala je krožna pešpot, ki zaobjema slovenski planinski svet. Kot takšna je bila predlagana že leta 1951, a so do začetka šestdesetih uspeli realizirati zgolj slabo polovico njene trase. Pri tem je ostalo vse do leta 2019, ko je bil določen potek manjkajoče polovice in je bil prvič prehojen celotni krog.

Ker te tudi polovica avtomobila ne pripelje nikamor.

Čeprav je polovična Transverzala s svojimi 600 kilometri morda v času svojega nastanka spadala med t. i. dolge poti, ki imajo posebne namene in učinke, danes gotovo ne spada več; pohodniška oprema, veščine in urejenost poti so toliko napredovale. Nadalje bi s prehojeno krožno Transverzalo, kot se je poudarjalo že v petdesetih, lahko spoznali slovenski planinski svet v celoti, ne zgolj polovico. In v nizu še mnogih drugih razlogov je gotovo med pomembnejšimi povezovalnost, značilna za vse prave dolge poti. Takšna povezovalnost bi prav gotovo koristila narodu z dolgotrajnim notranjim sporom, sploh zato, ker je ravno vrhunec tega spora preprečil vzpostavitev celotne Transverzale in s tem njene združevalne funkcije.

Prvi predlog za poimenovanje poti je bil ‘magistrala’. Tako bi se imenovala po vzoru magistral – cest, rezerviranih za motorni promet –, ki jih je propagirala oblast po drugi svetovni vojni, da bi povezale skupek narodov v tedanji Jugoslaviji, pospešile industrijsko dejavnost ipd. Predlog se ravno zaradi cestno-industrijskih analogij ni prijel. ‘Slovenska planinska pot’ je bila šele drugi neuspeli poskus poimenovanja Transverzale, ob katerem so že znani jezikoslovci opozorili na nesmisel tega izraza: tudi druge poti po slovenskem planinskem svetu niso recimo latvijske, romarske ali ceste. Ob takšnih predlogih pa je ves čas ostajalo daleč najbolj razširjeno samoniklo poimenovanje Transverzala. To je razumljivo, saj izraz vključuje nekatere idealne prvine pohodniškega svetovnega nazora z obeh njegovih polov, racionalnega in emotivnega, ter jih združuje v homogeno celoto, ki predstavlja etični vzor vsakega pohodništva in še posebej njegove planinske sekcije. Izraz Transverzala namreč po eni strani namiguje na eksaktno razsodnost matematike (prečnica), drugih tehničnih ved in pohodništvu sorodnih naravovarstvenih in taborniških gibanj. Takšna svoja izhodišča skladno združuje z bolj emocionalnimi prvinami, saj po svoji etimologiji (trans versus) namiguje, da ta pot povezuje posamezne verze: poti naj bi bile kakor verzi, ki jih Transverzala združuje v skupno pesem.

V skicoznosti predloga iz leta 1951 in ‘spominskih’ variant, ki se jih najpogosteje citira, čeprav so se dejansko prvič pojavile več let po uradnem odprtju Transverzale, se skriva nekaj presenetljivih hib njenega predlagatelja. Zato predloga niso upoštevali že na polovici, ki je bila vzpostavljena do začetka šestdesetih. Po izvirnem predlogu (»Pohorje – Uršlja gora – Raduha – Savinjske – Karavanke – Julijske – preko Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje.«) bi namreč povsem preskočili Primorsko, in to kljub njenemu pomembnemu deležu planinskega sveta in čeprav se je ravno takrat spet pridružila slovenskemu ozemlju po zelo neprijetni izkušnji italijanske oblasti med obema svetovnima vojnama. Predlagana trasa z Dolenjske do Pohorja pa bi bila nesmiselna iz sledečih razlogov. Prvič: na takšnem odseku bi v veliki večini šla po področju, ki ni planinsko. Drugič: zgrešila bi enega nespornih in celo najbolj reprezentativnih delov planinskega sveta, Posavsko hribovje. Tretjič: že v petdesetih bi šla večinoma po cestah, kar ni v skladu s planinskimi ali splošno pohodniškimi načeli, kaj šele v prid zdravju ali prometni varnosti.

Vzhodneje od trenutne trase bi Transverzala potekala v obpanonskem in panonskem svetu, kjer bi bila le pogojno planinska in še to zgolj na nekaj kilometrih prek hrbtov enega ali dveh osamelcev. Gotovo pa bi se dalo vzhodneje speljati dragocen podaljšek bolj splošno pohodniške tradicije, ki bi recimo z vzhodnega roba Posavskega hribovja šel v dolgem krogu vse do Goričkega in nazaj. A takšno nižinsko razširitev planinske transverzale v splošno slovensko bi seveda morali vsaj v večinskem deležu speljati po stezah, vlakah in kolovozih, ne po makadamskih in asfaltnih cestah.

Mnoge najboljših in najbolj priljubljenih transverzal imajo povsem drugačno traso, kot so jo imele še pred nekaj desetletji. Spremembe njihove trase pa so seveda tako kot spremembe polovične Transverzale namenjene izboljšanju poti in so primeri tega, kako bi se jo moralo popraviti na še kakšnem odseku. Tudi trasa Transverzale na do nedavnega manjkajoči polovici ima kar nekaj delov, ki kličejo po izboljšavi.

Ena izmed izvrstnih zamisli starega predloga za Transverzalo je bila, da mora biti takšna, da bi jo lahko prehodil slehernik. S tem svojim izhodiščem bi približala planinski svet vsem in bi vsem omogočala še vse drugo, kar dajejo te krasne dolge poti. Žal pa se je v visokogorje Transverzala v preteklosti umestila tako, da so tam spričo svoje tehnične zahtevnosti mnogim nedostopni njeni daljši odseki in na krajših odvrne celo tiste z nadpovprečnimi gorniškimi sposobnostmi. Tako ima popravljena Transverzala zdaj dve ali celo tri različice na odsekih, kjer je bila prej za marsikoga prezahtevna, in obenem ohranja svojo draž za najbolj vešče gornike. Skladno s tradicionalno tristopenjsko klasifikacijo so te tri variante manj zahtevna, zahtevna in zelo zahtevna.

Svizci, gamsi in kozorogi so značilne živali planinskega sveta, ki so obenem ljudem blizu. Tako so izvrstne maskote, simpatično vabilo ljudem v ta svet in s tem na Transverzalo. Nadalje so zaradi sebi najljubših predelov planinskega sveta tudi primerna oznaka za zahtevnost poti: svizci bodo najbolj uživali na manj zahtevnih poteh, gamsi na zahtevnih, kozorogi na zelo zahtevnih. In nazadnje si ime prav vsake od teh variant zasluži nekaj srčnega zvena, kajti vsi pravi transverzalci so brez dvoma srčni ljudje, zato je govora o poteh za korajžne kozoroge, gajstne gamse in smele svizce.

Natančna dolžina je odvisna od variante ali mešanice variant, ki si jih za svojo traso izbere posameznik. Najmanj zahtevna ima 1135 kilometrov in 65,5 kilometrov skupnega vzpona, najbolj zahtevna 1160 kilometrov in 69,5 kilometrov višincev. V najbolj objektivnem od časovnih meril to pomeni, da ima najzahtevnejša različica Transverzale 52 celodnevnih etap, torej pohodnik s standardnim dnem počitka na teden zanjo potrebuje dva meseca. Za primerjavo: najbolj priljubljena veja Camina, francoska od mesta Saint-Jean-Pied-de-Port do rta Finisterre, naj bi po istih merilih in z dnem počitka na teden zahtevala 30 dni, ameriška Apalaška pot malenkost več kot pet mesecev.

Ker transverzale še posebej potrebujejo ljudje iz urbanih središč. Izmed takšnih pohodnikov bodo tudi mnogi zelo cenili dejstvo, da se lahko odpravijo na pot z domačega praga in se spričo njene krožnosti pravzaprav ves čas vračajo domov.

Saj vemo: kdor išče žig, bo ostal prazen, tudi ko si ga bo pritisnil v knjižico, kdor pa najde pot, bo vanj za vedno vtisnila svoj pečat. Poleg tega vsi zbrani žigi nikdar niso bili dokaz, da se je pot vsaj fizično prehodila: marsikdo je obredel vse kontrolne točke polovične Transverzale, a je nikakor ni prehodil, saj je uspel pri zbiranju žigov preskočiti kar precejšnje kose dejanske poti med ‘nadzornimi točkami’. Menda je bilo tudi od nekdaj mogoče kupiti tako knjižico z vsemi žigi kot plačati za manjkajoče žige. A predvsem so s planinsko etiko in svetovnim nazorom nezdružljive korenine takšnih nadzornih točk in žigov. Segajo vendar v čase, v katerih so ljudje teh krajev nase vsaj nezavedno gledali kot na takšne, da jih je treba nadzirati celo pri dejavnostih, ki najbolj izražajo človekovo svobodo. Zato obveznih žigov in nadzornih točk na Transverzali ni več. A seveda: če je komu nabiranje žigov pač v tolikšno veselje – morda ga spominja na najljubšo učiteljico iz drugega razreda, kako se mu je pohvalno nasmehnila in mu pritisnila v zvežčič kakšno čebelico ali zvezdico – potem kar na delo. Tak človek bo užival že ob predelavi kakšne beležke v čisto svoj dnevnik s poti in nato bo vanj še nabral vse polno ‘štempeljnov’ in se ob vsakem spomnil tistega lepega nasmeška. Morda bi celo z drugimi tekmoval, kdo bo zbral več različnih? Spletna stran Transverzale bo z veseljem objavila ime trenutnega rekorderja, število priznanih žigov s poti in njihov seznam.

Planinci česa takšnega nimajo potrebe dokazovati. So pa vsi, ki so Transverzalo prehodili, naprošeni, da za potrebe statistike prek naslova info@transverzala.si pridobijo vprašalnik o svojem pohodu in ga izpolnjenega vrnejo. Statistični podatki bodo seveda objavljeni na spletni strani, tako kot tudi imena vseh ‘Tisočakov’, kot je predlagano poimenovanje za tiste, ki so traso prehodili v celoti: ker so najmanj tako častitljivi kot hribi tisočaki, in ker so prehodili pot, ki ima vsekakor več kot tisoč kilometrov, in to kar zahtevnih. V zahvalo za izpolnjevanje formularjev bodo Tisočaki gotovo prejeli kakšno malenkost.

Izjema pri pravilu, da ni treba dokazovati prehojenega, so hitrostni rekordi. V skladu s smiselno prakso na drugih transverzalah mora vsak, ki želi postati nosilec takšnega rekorda, prek naslova info@transverzala.si predati v pregled neodvisno posneto GPS-sled svojega dosežka. Kaj šteje za neodvisno posneto GPS-sled in ostala vprašanja, specifična za tak podvig, naslovite na omenjeni naslov.

Transverzala skoraj v celoti sledi označenim potem, le na preščici odsekov, večinoma dolgih manj kot kilometer, gre prek ‘brezpotij’; prek morda najbolj dragocenih delov poti, kjer transverzalec lahko uživa v eni najvišjih svojih vrednot, veliki svobodi, v kateri mu nobeno znamenje ne zapoveduje poti, temveč si jo ubira zgolj po svoji presoji, prek morda najbolj dragocenih delov poti, kjer lahko izkaže eno svojih temeljnih sposobnosti, zmožnost orientacije. Nekaj takšnih odsekov mora nujno ostati na Transverzali vsem izboljšavam njene trase v prihodnosti navkljub.